Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

O joku in dudi

0

 

Dojenček:

Ne me utišati, govorim ti! Pokaži mi kaj zanimivega – preloži me v drug položaj, zamenjaj ritem gibanja, drugače se me dotakni!

Nesi me v drug prostor in dovoli, da sam opazim spremembe in ti pokažem, kaj mi ustreza. To mi daje varen občutek in zaupanje. Vedi, da to, ker si me utišal ali pa mi sploh ne daš priložnosti, da se derem, ne pomeni, da gradim pogum in se počutim varno. Prav nasprotno – postajam odvisen od tvoje
volje, posredovanja in rešitve – zato se sam ne morem niti umiriti. Nisem vedno srečen z dudo in ne rabim je za vsako figo. Sploh pa, če zvedavo gledam naokoli.

duda

Raziskave na področju otrokovega razvoja so pokazale, da je otrokov občutek varnosti močno povezan s starševskim razumevanjem sebe iz zgodnjih izkušenj v življenju. Vsak dotik, komunikacija in nega predstavljajo otroku neko spodbudo, ki deluje na njegov razvoj. Koliko, kdaj, zakaj, katero stimulacijo in kako jo posredovati? Na vse to se odzivamo povsem spontano. Vsi spontani odzivi, ki starša vodijo v odnos z otrokom, se napajajo iz njegovih preteklih izkušenj zgodnjega obdobja življenja. Nemalokrat se starši znajdemo v ponavljajočih in brezizhodnih situacijah, ki jih delamo z neproduktivnimi vzorci, ki ne nudijo in podpirajo varnega, ljubečega in naravnega odnosa, kljub vsej starševski skrbi in ljubezni.

Ko postanemo starši, se hote ali nehote počutimo odgovorne za otroka. Srečamo se s procesom vzgoje skozi razvoj. Znajdemo se pred pomembnimi razvojno vzgojnimi pogledi. Kaj je tisto, kar bomo otroku nudili, pokazali in kako? Kako bomo nekaj predstavili, obvarovali? Od načina komunikacije z otrokom je odvisen otrokov razvoj. Sposobnost staršev biti pozoren, občutljiv v recipročni komunikaciji, neguje otroka in mu zagotavlja občutek varnosti. Prav ta zaupljiv varen občutek pomaga otroku na mnogih področjih kasneje v življenju. Starševsko osvobajanje občutkov zapor in ovir iz preteklosti otroku omogoči spontanost razvoja, iniciacijo občutkov njegovega izkustva in doživetja ter zdrave interakcije.

S poglobjenim razumevanjem svojih sposobnosti, da starš razume lastne čustvene izkušnje, vzpostavi čuteč odnos, ki inicira otrokovo lastno doživljanje v zdrav razvoj. Otroka spodbudimo v kontekstu njegove lastne motivacije in mu strpno prepuščamo reševanje »problemov«. Ne polagamo mu rešitev vnaprej in ne ponujamo izbire. Razlikujemo med ponujanjem izbire, da otrok zazna, izbere, naredi sam, in med tem, da mu izbiro damo sami, ker menimo, da je to zanj najbolje, in naredimo namesto njega.

jokam

Otrok joče, staršu se para srce – kako reagirati? Ko spoznamo in razumemo, katere občutke v nas spodbudi otrokov jok, smo na dobri poti, da ga razumemo, dovolimo, da potrebo joka sprejmemo kot komunikacijo dojenčka s svetom, ki ga šele spoznava. Vemo, da nismo slabi starši, če otrok zajoka. Se znamo ustrezno organizirati in dojenčkovega joka ne ustavimo tako, da mu porinemo v usta dudo, stekleničko ali dojko, ga tresemo in mirimo na raznorazne načine? Prav nič ne koristi, če ga ustavimo v joku in mu ne posvečamo polne pozornosti, saj morda potrebuje nekaj povsem drugega. Smo zadovoljni in srečni, ker je končno utihnil, a pozabili na njegovo resnično potrebo? Raje ga strpno in z vso nežnostjo, pozornostjo usmerimo v zaznavanje novih položajev, zvokov, dotikov, ritmov gibanja in dihanja, ki jih ponudimo le kot izbiro. Odločno in ne vsiljivo. Otrok morda sploh ne potrebuje ne dude ne flaške in ne dojke, še najmanj pa stresanja. Ko se umiri, mu vse prej našteto le ponudimo in lahko se zgodi, da ne bo potreboval ničesar od tega. Velikokrat starši otroku vsilijo dudo v usta, pa čeprav je dojenček zadovoljen in zvedavo gleda v svet.

Pogostokrat je otroku enostavno prevroče in se joka, starš pa ga ne sleče, ampak se ukvarja s tem, da otroka utiša. Takšno sporočilo otroku ne nudi doživljanja varnosti, saj preprosto v primarni potrebi ni razumljen. Tudi ni vedno lačen, ko joka. Morda želi biti malo sam, ker preprosto ne more predelati vseh čustev staršev in ima vsega dovolj.

Ob zavedanju lastnih vzorcev se starševstvo osvobodi spon preteklosti. Razvije se povsem nova izkušnja doživljanja in interakcije z otrokom. Starševa sposobnost učinkovitega ustvarjanja občutka varnosti je najmočneje inicirana na podlagi lastnega doživetega občutka varnosti skozi različne doživete dogodke lastnega zgodnjega življenja.

stik

Občutek varnosti je vse prej kot to, da starš deluje tako, da otroku nikoli ni potrebno jokati, pasti ali izraziti jeze, strahu, negotovosti. Varen občutek, ki ga otrok potrebuje, je, da mu starš nudi okolje, v katerem je slišan, opažen, razumljen (brez spon iz preteklosti starševega življenja) in z zaupanjem prepuščen doživljanju vseh čustev, občutkov, v katerem lahko ponovno poizkuša in uveljavlja svojo voljo, ima prostor, da se izraža po svoje in ne po navodilih in željah starša.

Poglobljen pogled v sebe doprinese k najboljši vzgoji in negi otroka. Ko postanemo starši, nam življenje ponudi neverjetno priložnost osebnostnega napredovanja. Dana nam je priložnost prepoznati intimen odnos starš-otrok, a tokrat v drugačni vlogi. Preko lastnega razvojnega procesa in ozaveščanja svojih potreb in dejanj lahko starš otroku nudi doživeto raziskovanje čustvovanja in občutka varnosti, ki poganja otroka v vedoželen, igriv proces razvoja s samostojnim raziskovanjem. Vse to pa se dogaja preko gibanja. Da otrok sledi s pogledom, obrne glavo in tako naprej, je potreben gib.

klopčič sam

Vdih in izdih, jok in sesanje – vse to je gibanje, ki se skozi rast in razvoj organizira in integrira v funkcionalno premikanje in izražanje v prostoru. Pogostokrat starš pravi, da si nikoli ne bi mislil, da reče ali povzroči svojemu otroku toliko občukov, ki so bili zanj v otroštvu ranljivi. Kljub temu še kar naprej ponavljajo in delajo točno to. Ozavestiti vse te občutke lastnega obdobja zgodnjega razvoja pripomore razumeti in integrirati lastno otroštvo– negativno ali pozitivno –, to sprejeti, integrirati v nadaljnji razvoj skozi lastno življenje. Kar se je nam dogajalo v otroštvu, ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo način razumevanja in o teh dogodkih razmišljamo. Drugačno razmišljanje o svojem življenju pripelje zavedanje naših sedanjih izkušenj, čustvovanja, percepcije in sprejemanje, kako je sedanjost inicirana s preteklimi dogodki. Razumeti, kako se spominjamo preteklosti in kako oblikujemo samopodobo in smo v interakciji s svetom, v katerem živimo, pripomore, da osmislimo delovanje preteklosti na nas, na ustvarjanje sedanjosti in predvsem na njen vpliv na naš odnos z otrokom.

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Comments are closed.