Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Naše vplivanje na proces učenja in usklajeno delovanje možganov v zgodnjem razvoju

0

Vplivanje na proces učenja z aktivacijo usklajenega delovanja leve in desne hemisfere možganov v razvojnem procesu dozorevanja CŽS človeka.

Živčni sistem predstavlja korelacijski in integracijski mehanizem za človekove telesne funkcije, reakcije in prilagoditve telesa na okolje. Kaj je razvoj in proces dozorevanja skozi razvoj? Kako čutimo, zaznamo in doživljamo proces učenja kot poglavitno silo rasti in razvoja, ki jo živčni sistem akumulira in poganja kot motor rasti in intelektualnega dozorevanja, ki deluje sam po sebi. Na njegovo strukturiranje lahko vplivamo in lahko rečemo, da je nekakšno elektrokemično komunikacijsko omrežje, ki omogoča delovanje telesa kot celote v dinamičnem okolju in predstavlja organsko podlago duševnosti ter omogoča sprejemanje in razlaganje informacij in reagiranje nanje. Proces dozorevanja izkazuje stanja ravnotežja v telesu in stopnjo samoregulacije. Kako vemo, da smo psihofizično uravnoteženi? Kako se odzovemo, ko se psihofizično ravnotežje poruši? Ali razlikujemo med reakcijo in odzivom? Vse to so pomembna vprašanja, na katera moramo pomisliti, če želimo vzpostaviti ravnotežje na vseh ravneh življenja/premikanja ter če želimo posegati v razvoj človeka v zgodnji dobi. Neposredno vplivamo na vzorce v možganih, na način tvorjenja in rasti strukture možganov ter navsezadnje na to, kako se samopodoba izraža skozi te izkušnje, pridobljene v zgodnjem razvoju. Ključ do zdravega miselnega razvoja je ravnotežje v celem bio-psiho-fizičnem spektru. Kako ga dojemamo, kako rastemo med zgodnjim razvojem z namenom, da bi vzpostavili nevropovezave za aktivacijo procesov, ki so potrebni, da ustvarimo ravnotežje ter da vzpostavimo procese v možganih za aktivacijo samoregulacije. Možgani se razvijajo glede na izkušnje pridobljene preko gibanja. Gibanje je osnova za zaznavanje, čutenje, razmišljanje in delovanje. Možgani vzpostavijo integracijski proces regulacije med levo in desno hemisfero, ko obstaja možnost, da razlikujemo med spremembami in da se počutimo varne. Če želimo sočasno aktivirati proces integracije odziva možganov, moramo imeti opcijo lastnega zaznavanja sprememb oziroma raznolikosti in možnosti samostojne izbire.

Dozorevanje in učenje

safe_image[7]
Živčni sistem se intenzivno vključuje, kadar je ponujeno izhodišče sprememb v zaznavanju ravnotežja na vseh nivojih: emocionalno, fiziološko, biokemično in biomehanično in ne samo dobesedno fizično, da ne omahnemo.

Gibanje zaposli živčni sistem bolj kot karkoli, saj ne moremo zaznavati, čutiti ali razmišljati brez zapletenih, večplastnih sosledij akcij, ki jih zaženejo možgani, da ohranjajo telo v položaju, ki nenehno kljubuje sili težnosti; hkrati pa se moramo zavedati, kje v prostoru se nahajamo in v kakšnem položaju. Če želimo vedeti, kakšen je naš položaj znotraj polja težnosti glede na naša telesa oz. če želimo zamenjati položaj, pa moramo uporabiti svoje čutenje in zaznavanje ter svojo moč misli (Feldenkrais, 1990). Človek je občutljivo bitje in kljub vsemu znanju o teoretičnih dejstvih navkljub, reagira, ko se raven ravnotežja spremeni. Zazna, čuti, misli in se premika glede izkušnje zaznavanja, predelovanja in povezovanja v zgodnjem razvoju od rojstva pa vse do prvega koraka in hoje. Kar se v razvoju zvrsti kasneje v življenju, je nadgradnja teh povezav, ki so pričele rasti zaradi procesa skozi dojemanja občutkov in informacij glede na izkušnjo, kako se prične pojavljati pomembno gibanje ter kako se le to organizira v funkcije npr. vse od obračanja glave, kotaljenje z boka na bok in tako vse do hoje, teka in interakcije z okoljem. Vzorci v možganih postanejo prepoznavni in so na razpolago za obdelavo in reagirajo bolj ali manj na optimalno funkcionalen način v interakciji z okoljem. Zaznavanje občutenja spremenjenega nivoja ravnotežja na vseh ravneh, je ključ razvijanja kako posameznik uporabi samega sebe v interakciji z okoljem. Kadar ni potrebe po zaznavanju sprememb različnih ravnotežnih stanj glede na delovanje gravitacije in iskanje lastne poti kako ravnati z njo, je osiromašena rast nevromišičnih povezav. Zato so zgodnja leta razvoja najpomembnejša z vidika, kako uporabiti sebe kot odrasli v zaznavanju, premikanju in mišljenju. Če odrasel človek potrebuje ali želi izboljšati ravnotežje, potrebuje narediti nekaj več kot samo izpostaviti se različnim situacijam in nato tehnično pristopati in znova in znova poizkušati vzpostaviti ravnotežje. V želji razumeti vse čutenje, delovanje in premikanje oz. interakcijo z okoljem kot odrasli, potrebujemo ta dejanja dvigniti na raven zavedanja.

IMG_0133

Poglejmo na ŽS iz drugačnega zornega kota. Dozorevanje je plod dednih predispozicij, fizioloških zakonitosti razvoja, poteka razvoja v času nosečnosti in izkušnja poroda ter zaznavanja, razlikovanja in čutenja preko premikanja v prostoru vse od rojstva naprej. Proces učenja ni nekaj, kar se moramo učiti. Potrebno je izrabiti danost človeške vrste, čigar gonilo razvoja je učenje. Nikogar ne moremo ničesar naučiti. Vsak se vsega nauči popolnoma sam. Potrebno je le vzpostaviti učne pogoje, kjer se aktivira naravna danost po spoznavanju in vedoželjnosti. To je popotnica vsakega otroka. Žal njegovo vedoželjnost, igrivost, radovednost, samosvoje raziskovanje in razstavljanje ter postavljanje zadev na glavo, odrasli hitro omejimo in ukalupimo v nekaj, kar naj bi bilo prav in narobe, z močno željo po tem, kako vzgojiti pridnega, delavnega in pametnega človeka. Prav tu se poruši naravni vzvod človeka za samoučenje in samoregulacijo. Način, kako počnemo, kar počnemo, je ključnega pomena že od nekdaj. Pomembno je preseganje korekcije in kritike v procesu učenja. To so že davno poznali in vedeli mnogi, ki so za človeštvo skozi zgodovino tudi veliko ustvarili. To vedo vsi, ki gredo po poti mojstrstva in ustvarjanja.
Razvoj se prične že v predporodni dobi in se v nadaljnjem razvoju stalno izpopolnjuje. To prvo stopnjo predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Skozi razvoj se stalno izpopolnjujejo in tako posameznik z zorenjem napreduje k višji stopnji delovanja. Uglaševanje nevronskih povezav se začne že pred rojstvom. Prva povratna informacija za motorične nevrone je fetalno premikanje udov – krepijo se gibalni vzorci, ki imajo ugoden povratni učinek. Obstaja tudi predrojstveno uglaševanje slušnega sistema – novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih. Kasnejše izkušnje so nujne za normalen razvoj CŽS (Gradišnik 2008).
Z rojstvom se otrok sreča s silo težnosti, ki deluje na nas. Razumevanje te sile in odnos z njo pomeni tudi smer individualnega razvoja in se kaže kot stanje zrelosti ŽS. Dozorevanje ŽS vodi na razvojni poti skozi celotno premico življenja v bolj ali manj optimalen razvoj posameznikovega potenciala. Na tej točki najdemo tudi razloge, zakaj potencial še ni aktiviran (kolikšna je aktivacija usklajenega sočasnega vklapljanja leve in desne hemisfere za skupen odziv). To je ključnega pomena, saj lahko zelo vplivamo na strukturiranje krogotokov v možganih (Siegel, 2003).

IMG_0136Človek se razvija in uči tako, da je v obdobju svojega prvega leta življenja samodejno izzvan, da preko raziskovanja skozi gib spoznava samega sebe in se integrira v celoti v funkcionalno bitje. Življenje ga sili v sprva nehoteno gibanje – mahanje rok in nog. Skozi vse te prve gibalne poizkuse nastajajo hotene gibalne akcije. Že samo roka v usta ali ogledovanje svojih prstov in želja, da bi nekaj prijel, kaže na razvoj življenja, ki vre v njem. Kako uspešno bo to opravil, pa je predvsem odvisno od okolja in prvega stika z njegovim negovalcem in kako mu ta prepušča doživeti nujna izkustva razvoja. Skozi občutenje težnosti odkrivamo uporabo samega sebe (Feldenkrais, 1985). V obdobju zgodnjega razvoja iskanje ravnotežja pomeni izzvati učne procese. V odrasli dobi iskanje ravnotežja pomeni izzvati lastne navade. Izzivanje ustaljenih navad vodi v diferenciacijo in nastajanje novih variacij. Le to in samo to vodi odraslega v nenehno učenje. Torej spremenjena uporaba sebe pomeni spremenjeno ravnotežje – drugačno rabo težnosti. Človeški vrsti je skupno, kako se razvija, vendar se vsak znotraj tega okvirja razvije, postavi na noge in deluje na povsem samosvoj, individualen način (Feldenkrais, 1985). Vsak od nas govori, se premika, čuti in razmišlja po svoje – skladno s svojo podobo, ki je nastajala vse od rojstva. Pomen celostnega razvoja je sočasno razumevanje zmožnosti, čutenja ob tem in zagotavljanje individualno potrebne količine časa, da se lahko na novo vzpostavijo strukture v možganih in aktivirajo sočasna vklapljanja leve in desne hemisfere. Načinov za dosego želenih ciljev je več in že sama pot do tja se v procesu lahko spreminja, zato določanje pravilnih načinov in ocenjevanje opravljenega diktiranega načina predstavlja brezploden učni poligon za doseganje boljše uporabe samega sebe in izkoristek danega potenciala, ki ga v sebi nosimo prav vsi. Potencial pa se ne more ne aktivirati in ne izraziti, če ni vzpostavljen proces »prvega koraka«.

midva

Povezava s poznanimi dejstvi delovanja ŽS in pogled na AP in dozorevanje

Naloga živčnega sistema je prevajanje elektro-kemičnih potencialov, ki jih imenujemo tudi akcijski potencial (AP), iz perifernih senzoričnih receptorjev do centralnega živčevja in obratno. Osnovna aktivnost nevronov je prenos živčnih impulzov v obliki AP. Aksoni motoričnih nevronov, ki se nahajajo v ventralnem rogu hrbtenjače, prevajajo AP iz telesa nevronov do vlaken skeletnih mišic. Živčni sistem mora biti stimuliran z energijo in ta se mora prevesti v živčni dogodek – AP. Učinkovita oz. kar največja možna tvorba prepletenosti nevronske mreže je odvisna od zaznavanja preko različnih stimulusov, kot so npr. stik, dotik, opora in položaj v prostoru ter drugo, že od samega rojstva naprej. Preko interakcije vplivamo na strukturiranje krogotokov v možganih. S povsem praktičnim vpogledom na razvoj lahko opišemo stopnjo zrelosti ŽS ob rojstvu, ki se izraža preko napetosti kot posledica delovanja AP in jo zaznamo tudi v stanju napetosti v skeletnih mišicah. Ob optimalni stopnji zrelosti ob rojstvu se mišice glede na položaj v prostoru odzovejo v skladu z zakonom o gravitaciji. To pomeni, da se ob položaju v gravitaciji sprostijo navzdol in pokrčijo nazaj do nevtralne pozicije. V primeru nedozorelosti v tem istem položaju v gravitaciji ne popuščajo navzdol ampak se skrčijo navzgor in vstran. Vzrok za nastanek AP je spremenjena izmenjava ionov skozi membrano zaradi delovanja določenega stimulusa. Stimulacijo predstavlja delovanje energije iz okolice na senzorične receptorje, ki se posledično aktivirajo. Parametri energije (jakost, trajanje) se prevedejo v vzorce AP, ki se nato prevajajo po aksonu. Dogodek iz okolice, ki vzburi senzorične receptorje je lahko mehanični, termični, kemični in drugo, ti pa nato prenesejo informacijo do CŽS. Npr. mehanični stimulus na koži rezultira v občutenju dotika ali pritiska. Poleg tega na koži občutimo še toploto, mraz in bolečino. Nekožni mehanični stimulusi pa rezultirajo v vidu, sluhu, vonju in položaju. Odgovori na stimulus se lahko prepoznajo na večih ravneh. Proces, ki senzoričnemu receptorju omogoči uspešen odgovor na stimulus, se imenuje senzorično pretvarjanje ali transdukcija. Razlikujemo kemoreceptorje, mehanoreceptorje in fotoreceptorje. Kodiranje stimulusa vsebuje: obliko senzorične entitete (voh, dotik, vid), prostorsko lokacijo, prag, intenzivnost, frekvenco in trajanje. Znanost je do potankosti raziskala zgradbo in sestavo membrane, njeno delovanje in kaj se dogaja z AP. Poglejmo na to s perspektive funkcioniranja in interakcije v razvoju novorojenčka. Pedokinetika opredeljuje preklop napetosti zaradi zaznavanja preko različnih receptorjev, ko se tvori spremenjeno kemijsko in energijsko stanje v mišicah. Zaradi kinestetičnega odziva na podlagi spremenjene koncentracije ionov v celici in njeni okolici, mišice spremenijo napetost in že v enem samem soočenju s spremenjenim položajem v gravitaciji in oporo (dotik), kot izhodiščem za središče ravnotežne točke, se mišica odzove tako, da se napetost reorganizira. V prvih mesecih življenja so zaznave v prostoru glede na vpliv sile teže izrednega pomena za vzpostavljanje pomembnih razlik, ki se v možganih šele pričnejo strukturirati in delujejo tako, da se zaznave prepletajo s pomembno razliko. Dražljaji različnih intenzivnosti lahko aktivirajo različne komplete senzoričnih receptorjev; npr. šibek mehaničen dražljaj aktivira samo mehanoreceptorje, medtem ko lahko močan dražljaj aktivira tudi druge receptorje.

Ravne linije v kardinalnih smereh gibanja ali glede na sklep, če se osredotočimo na premikanje posameznih delov telesa in če se osredotočimo na premikanje celotnega telesa v gravitaciji (in ne na tleh) v samem izhodišču ne omogočajo optimalnega odziva mišic na silo teže. Optimalen odziv tolmačimo kot odziv mišic na silo teže, ki zaradi vpliva sile teže spremenijo napetost. V tem primeru ni govora o mišičnem krčenju v kontekstu refleksnega odziva ali kontrolnega odziva. Je odziv napetosti v mišici, ki je odraz stanja dozorelosti CŽS, s katero ta pokaže na stopnjo, kako se v gravitaciji odzove. Z optimalnim razvojnim funkcionalnim prijemom (RFP) pedokinetike v gravitaciji se te iste mišice reorganizirajo in napetost popusti ali se dvigne. Mišice se začnejo usklajeno odzivati glede na spremembo v gravitaciji in oporno točko preko podlage ali dotika. Zaradi slednjega, je ključnega pomena to, kako dojenčka dvigujemo, prenašamo, prelagamo. Način, na katerega vstopamo v interakcijo z novorojenčkom predstavlja osnovo za strukturiranje možganskih krogotokov in vpletanje v to kako leva in desna polovica predelujeta informacije, prepletata in ustvarjata izhodišča za sočasno in usklajeno delovanje. Izhodišče, s katerim se vpletamo v strukturiranje in usklajeno delovanje leve in desne hemisfere, je ustvarjanje okolja za aktivacijo sočasnega odziva. Otrok od rojstva naprej preko čutno doživetih senzomotoričnih izkušenj posledično vzpostavlja reguliranje ravnotežnega položaja telesa ne glede na podporno podlago. Sočasno vzpostavlja tudi emocionalno ravnotežje in notranji občutek varnosti glede na doživeto pot reguliranja. Vzpostavljanje ravnotežja tako postane za človeka v razvoju igra skozi življenje, ki jo nadzira z močnim notranjim občutkom varnosti, da zmore iz sebe organizirati sočasno fizično in emocionalno varno stanje. To je podlaga za notranjo motivacijo in učinkovito samorealizacijo skozi življenjsko pot.

igra

V zgodnjem razvojnem obdobju od rojstva do postavitve na dve nogi je za to temeljnega pomena način, kako dojenčku nudimo oporo in kako dojenček v naših rokah in preko naše skrbi prejema številne informacije, ki predstavljajo gradbeno osnovo strukturiranja možganskih krogotokov. Po enem letu se nadgrajuje razvoj višjih struktur v možganih. Način, na katerega otrok prejema izkušnje z lastno voljo in vse večjim vstopanjem v raziskovanje, ker ga v to žene volja do koncepta vedeti in razumeti več. Dopuščanje raznolikosti v zaznavanju čutenja ob posamezni aktivnosti in dovolj časa za rešitev problema predstavlja izhodišče sočasnega vklapljanja v interakcijo z levo in desno hemisfero. Vemo, da se otroci do treh let odzivajo pretežno z desno hemisfero. Ob pomanjkanju razumevanja, pozornosti in uvidevnosti do otrokovega doživljanja sebe in sveta ter njegovega sveta domišljije inhibira poln razvoj možganskih polovic. Po treh letih, ko se otrokovi možgani razvijajo v smeri socialne interakcije in izražanja svojih občutij in čustev, ki jih doživljajo skozi interakcijo, so za nadgradnjo uporabe samega sebe, za ponovni poizkus ter za izkaz potrebe po konceptu vedeti še več in sodelovati izrednega pomena trenutki poistovetenja in čutenja z otrokom z veliko mero razumevanja in dopuščanja časa. Ne smemo hiteti zgolj zato, da je opravljenih čim več stvari. Korekcija in diktiranje naprej zastavljenih poti do rešitev, ki naj bi jih otrok le uganil, ne zadovoljujejo danih možnosti, da se izrazi potencial. Posledično otrok vse bolj in bolj doživlja nelagodje ob zaznavanju sprememb ravnotežja na vseh nivojih. Prav zato je npr. prisotna frustracija in stiska ob vstopu v šolo. Vzrok smo odrasli, ki smo otroku ustvarili težavo tam, kjer je drugače ne bi bilo, in gledano z razvojnega vidika je tudi ni.

Dojenčka ne potrebujemo ničesar naučiti, tako kot ne otroka ali kasneje v življenju najstnika ali odraslo osebo. Potrebujemo ga le izpostaviti okvirjem poligona, ki vključuje procese, da se znajdemo sami. Varno ne pomeni, da nam ni potrebno reševati znotraj varnega okvirja nalog, ki predstavljajo večji izziv vzpostavljanja ravnotežja, tako emocionalnega kot fizičnega. Spodrsljaji, padci in različne izgube so del varnega poligona. Lahko bi dejali tudi, da so del okvirja za raziskovanje in reševanje problemov, kjer se lahko preizkušamo, da zgradimo občutek notranje varnosti in stabilnosti ob izzivu, ki ga zmoremo rešiti. Tako lahko znova pristopamo, tudi k reševanju navidezno nerešljivih problemov z močnim notranjim občutkom varnosti, da bomo našli rešitev oz. pot in se ob tem še zabavali. Kemični odziv v telesu na stanje, v katerem se znajdemo, je aktivno vpleten v proces vzpostavljanja samoregulacije. Velja za poligon, kjer se skozi učenje znajdemo sami in raziskujemo, ter tudi za poligon, kjer je raziskovanje, še preden se dodobra razvije, usmerjeno in korigirano ter uspeh pogojevan z nagrado. Skozi življenje se od tu naprej, glede na doživete izkušnje, regulira uporaba samega sebe v interakciji z okoljem. Znanstvene teorije o tem, kako izboljšati psihofizično ravnotežje so brez pomena za posameznika, ki želi vzpostaviti ravnotežje brez izkušnje zaznavanja in čutenja samega sebe v interakciji in premikanju skozi proces zavedanja, ki ga je odkril Moshe Feldenkrais. Če želimo spremeniti način naših akcij moramo spremeniti svojo podobo, ki jo nosimo v sebi. Pri tem gre seveda za spremembo dinamike naših reakcij in ne zgolj za zamenjavo ene akcije z drugo. Takšna sprememba ne vsebuje le spremembe naše samopodobe, temveč spremembo narave naših motivacij ter mobilizacijo vseh vključenih delov telesa (Feldenkrais, 1985). Mosche Feldenkrais je odkril, da je gibanje izhodišče za zavedanje. Ko se zavedamo svojega zaznavanja in čutenja ob naši akciji in interakciji skozi premikanje, smo sposobni organizacije in reorganizacije v smeri optimalne poti uporabe samega sebe v vsakem trenutku. Torej kadar se vedemo in premikamo optimalno, t.j. takrat, kadar je naše dejanje povratno na vsaki točki uporabe sebe skozi gibanje. Vzpostavljanje psihofizičnega ravnovesja tako postane umetnost izražanja. Otroci še nimajo dozorelih procesov zavedanja, le ti se oblikujejo okoli 14 leta, kljub temu pa z izredno motiviranostjo in proučevanjem preko igre spontano in intuitivno prehajajo iz enega zaznavanja v drugega in to ponovno preverjajo ter se ob tem zabavajo in so sposobni v vsaki točki raziskovanja spremeniti smer. Vse to jim je odvzeto in omejeno ob vstopu v šolo z enim samim ciljem – da se bodo čim več naučili, da bodo disciplinirani in ubogljivi, saj se bodo le tako pripravili za svoj poklic. S tem, ko jim okrnimo spontanost in igrivost skozi učenje in raziskovanje, se v bistvu oddaljujemo od zastavljenih ciljev in imamo opravka z nezainteresiranimi in problematičnimi učenci. Kot odrasli, ki želimo vzpostaviti ravnotežje, potrebujemo aktivirati svojo intuicijo in svojo naravno danost, kako se aktivirati in se odzivati v smeri izboljšanja ravnotežja v celotnem spektru. Življenje je kontinuiran proces. Za reorganizacijo in za vpliv na strukturiranje krogotokov v možganih odraslega moramo izboljšati kakovost zaznavanja procesa in ne njegove lastnosti in njegovo naravo. Da bi dosegli izboljšanje, moramo dvigniti zavedanje o tem, kako smo počeli in kako počnemo kar počnemo. Kako delujemo in se odzivamo. Bolj jasno razumemo temelj procesa, večji bo naš dosežek. Šele, ko je človek izpostavljen situaciji, kjer mora zaznati in razlikovati kakršnikoli premik, se možgani aktivirajo tako, da vzpostavijo proces mentalne in fizične reorganizacije. Nov vzorec lahko sprejmemo ali pa tudi ne, odvisno od stopnje zavedanja posameznika in notranje želje po spremembi vzorcev, ki se jih je naučil vse od rojstva dalje in so odvisni od številnih faktorjev razvoja in okolja. Vse več sestankov, posvetov in učnih procesov se dogaja preko premikanja, med hojo ali drugimi oblikami gibanja, torej na raznovrstne načine. Mirno sedenje za maksimalni izkoristek učne kapacitete pravzaprav predstavlja negativni stresni položaj.

IMG_0240

Pogled na razvoj možganov

Človeški možgani in osrednje živčevje se začnejo razvijati pri treh tednih gestacije po zaprtju nevralne cevi. Trije možganski mehurčki pa se začnejo razvijati le teden dni kasneje. Prve možganske vijuge je videti pri šestih mesecih gestacije (Gradišnik, 2014). Genotip vsakega človeka omogoča vse pojavne oblike gibanja in premikanja. Vprašanje je le, ali jih preko izkušenj gibanje osvoji ali ne. Kako preko njih kasneje v življenju človek udejanja svojo aktivnost, je odvisno od poti razvoja aktivacije izvornih gibov in organiziranje le-teh v hoteno premikanje v obdobju razvoja do samostojne hoje. Do prvega leta starosti intenzivno nastajajo nevronske povezave, ki se povezujejo, oblikujejo in so temelj njihovemu spajanju v možganih v določene vzorce izražanja in obnašanja, ki jih kasneje v življenju prepoznamo kot navade (Bregant, 2007).
Koliko časa bo otrok potreboval za osvojitev plazenja, kobacanja in hoje, je odvisno od časa potrebnega za funkcionalno organiziranje v možganih. Ta čas pa je povsem individualen in pogojen predvsem z izkušnjami. Tako vedno znova nadgrajuje predhodni korak koordinacije (plazenje in kobacanje) in ga vzpostavi v hojo. Nekateri na tej poti zgodnjega razvoja ne aktivirajo nobene od možnih pojavnih oblik premikanja (govorimo o zdravih dojenčkih), ne zato, ker tega ne zmorejo, ampak je to lahko posledica okolja, v katerem ni bilo prave spodbude, za aktiviranje gibalne naloge, ki je dana človeku. Razvoj dojenčka je odvisen od izkušenj in danih pogojev za pridobivanje le-teh, s čimer se strinja tudi Bregant (2007), ki potrjuje, da zorenje možganov ni samoumevno zaradi starosti, vendar je pogojeno z izkušnjami preko preprostih gibanj do kompleksnih gibalnih nalog skozi celotno življenje. Že pri vsakdanjem negovanju, na primer pri menjavi plenic, lahko omogočimo aktivno in celotno gibanje iz boka na bok, kar omogoča aktivno izmenjavo informacij v obeh možganskih polovicah in učinkuje na kvalitetno vzpostavljanje zapisov nevronske mreže. Začetni del tvorbe nevronske mreže je gensko kontroliran in določen vnaprej. Toda vnos senzoričnih informacij iz okolja je izredno pomemben v zgodnjem razvoju (Gradišnik, 2014). V delovanju sinaps iščemo osnovne principe delovanja živčevja, iz katerih skušamo izpeljati vse procese obdelave sporočil v živčevju. Vsak rojen človek ima v svojih možganih »gen razvoja homo sapiensa« in vse kar je potrebno je to, da se preko izkušenj aktivirajo povezave. Ključnega pomena je, kako so dane izkušnje doživljanja in premikanja od rojstva naprej. Na črti razvoja posameznika skozi življenje, lahko opazujemo le kaj se je že in kaj se še ni aktiviralo in povezalo. Ne glede na starost človeka je potrebno s tovrstno izkušnjo pričeti od začetka, da lahko vzpostavimo reorganizacijo napetosti v mišici na način, da se lahko skozi čutno, tako čustveno kot materialno doživetje samega sebe v prostoru na novo oz. ponovno izrazimo – kar pomeni, da izvabimo iz sebe gibe in premike, občutke in zaznave, ki še »spijo« – še niso bili aktivirani ali so zablokirani, zaradi načina izkušanja, ki ni nudilo optimalnega poligona za izkušnjo, kljub dobri veri in usmerjenosti k zahtevnim ciljem razvoja. Prav zaradi slednjega, je tak način onemogočil boljši izkoristek prepletenosti leve in desne hemisfer, ker je na račun cilja spodbujal čim boljši rezultat v želeni smeri in posledično ohromil sočasno procesiranje v drugi možganski polovici, ki je bila v »dremavem« stanju. Razvojno dana sposobnost pa je, da se aktivno vpletata tako ena kot druga stran.
Zunanji svet izoblikuje možgansko arhitekturo preko vida, sluha, vonja, dotika, okušanja. Primarne reakcije potekajo pretežno na subkortikalnem nivoju (Gradišnik, 2014). Nevroni se stikajo z drugimi nevroni, mišičnimi celicami, različnimi čutilnimi senzorji itd. Stik končnega dela aksona, ki ga imenujemo presinaptični končič, in površine ene od teh celic, se imenuje sinapsa. Nevroni so po nevronski doktrini strukturne in funkcijske enote živčevja, vendar pa komunicirajo med seboj prek sinaptičnih in nesinaptičnih stikov. Prenos sporočil je v principu lahko električen ob posebni geometriji električnih sinaps (tesni stiki) ali kemičen – s posredovanjem nevrotransmitorjev. Nevroni imajo tako izjemno sposobnost hitre medsebojne komunikacije v nevronskih mrežah. Povprečni centralni nevron vzpostavlja vsaj tisoč sinaptičnih stikov in prejema sporočila prek več tisoč sinaps. Število vseh sinaps je torej neznansko visoko (reda velikosti 1014). V evoluciji se je uveljavilo nekaj kemičnih posrednikov – nevrotransmitorjev, v glavnem preprostih molekul, ki jih lahko razdelimo na tiste z nizko ali tiste s višjo molekulsko maso.

Vpliv odraslega

440moč ramenskega obroča

To, da otroku na poti razvoja nudimo oporo, ko je ne potrebuje, in obratno, pogojuje njegovo samozavest oz. pogum za ponovno vedoželjno in iskrivo poizkušanje samostojnih podvigov v razvoju. Predstavlja tudi gradnjo občutka notranje varnosti. Z informacijami, ki jih prejema o tem, kako mu prepustimo prostor in čas, da nekaj opazi sam, sam seže po izbranem predmetu, se upre z jokom ali da se zaradi življenjske sile, ki raste v njem, premika po tleh kolikor zmore, otrok oblikuje ključne povezave svojega razvoja in delovanja. Pomembno je, da ga ne popravljamo, stabiliziramo ali nameščamo v stabilne položaje. Slednje velja za starejše otroke in mladostnike, kar pomeni, da jim ne nudimo nalog z vnaprej ponujeno rešitvijo. Otroka, ki ga spremljamo z vso pozornostjo in ga želimo spoznati, razumeti, se z njim vred učiti in raziskovati, ne usmerjamo, ne pozicioniramo in ne ščitimo toliko, da bi zavrli njegov svoboden razvoj spoznavanja z ravnotežjem, prestrezanjem in spremljajočimi čustvi. Svoj strah, da bo padel, preusmerimo v zvedavo opazovanje, kako se malo bitje loti podviga, da se obrne, posede in shodi.
Otrokova opora raste skladno z njegovimi poizkusi kako se premikati in samostojno najti prijeten položaj, ki ga popelje v igranje z ravnotežjem v vseh nivojih. Vodi v pogumno in zvedavo iskanje zanimivih glasov, predmetov v okolju in poišče način, da pokaže, kaj želi. Ob prvem neuspelem poizkusu se tako ne ustraši, ampak pogumno ponovi malo drugače in tako sestavlja na milijone preostalih delčkov, ki oblikujejo čvrsto oporo znotraj sebe. Z jokom izraža novo stanje ter zaznavo sprememb ali željo po nečem novem in drugačnem, in ne predvsem strahu. Ko otrok ob prvih poizkusih prehoda iz stabilnega položaja izgubi ravnotežje ali izgubi iz rok igračo, sprva ne joka zato, ker ga je strah ali je negotov. Če mu prepuščamo gibalne rešitve, ob tem ne joka več. Če ga sami ves čas prestrezamo, nenehno rešujemo in opozarjamo, kaj in kako naj pogleda, prime ali naredi, pa z vse bolj silnim jokom zahteva pasivno rešitev – tolažbo starša. Dejstvo je, da naše ravnanje botruje otrokovim odzivom. Če smo ga naučili, da je jok sredstvo, s katerim pride do nečesa, potem ga je kasneje res strah. Negotovost je posledica pomanjkanja izraženih izvornih gibov, ki jih še ni izvabil iz sebe v zgodnjem razvoju. Tako smo ustvarili vzorec takega joka, ki kasneje postane sredstvo, s katerim nekaj doseže, in ne joka, ki privre na dan v potrebnih in iskrenih trenutkih. V odrasli dobi potrebujemo pogum, da se lahko zjokamo. Kako blagodejen in osvobajajoč je jok v odrasli dobi vemo in čutimo vsi, ki si ob potrebni situaciji to dovolimo. Še toliko bolj je pomemben za otroka, ki še ne zmore govoriti. Otrok, ki je samozavesten in gotov v svojo intuitivno kontrolo ravnotežja, ne bo dovolil, da se ga drži za roko in vzdržuje vzravnan stabilen položaj ali da se ga celo spodbuja v hojo. Počepnil bo in se jezil. S tem prosi, da mu pri tem pomembnem podvigu ne pomagamo, saj hoče to storiti sam, povsem samosvoje ter takrat, ko bo on to želel! Če človek shodi s pomočjo in ne sam, se prav tako v skladu s to izkušnjo oblikuje vzorec v možganih. Hoja, gibanje in izražanje se v nadgradnji razvoja opirajo na podlago teh izkušenj. Tako vse življenje išče oporo in stabilnost zunaj sebe in kliče druge, da ga rešujejo. S tem notranjim zaznavanjem samega sebe se človek izraža navzven in komunicira z okoljem.(proces prvega koraka).

Kje se začne zaznavanje in aktiviranje usklajenosti reševanja razvojnih problemov

Da otrok sledi s pogledom, obrne glavo in tako naprej, je potreben gib. Vdih in izdih, jok in sesanje – vse to je gibanje, ki se skozi rast in razvoj organizira in integrira v funkcionalno premikanje in izražanje v prostoru. Ker otrok ne pozna omejitev, mu to daje vso svobodo raziskovanja in odkrivanja. S tako imenovanimi izvornimi gibi, že kot dojenčki iščemo izhodišča v možganih za izvedbo različnih gibov in različnih občutkov. Iščemo, kako se najbolje organizirati v uporabi sebe, da se premaknemo naprej in shodimo. Med iskanjem gibalne poti, je izredno pomemben način, na katerega jih iščemo, da se vzpostavljajo nevrološke povezave, ki se vežejo in zatrjujejo (sinaptogeneza). To so vzorci in navade, s katerimi se izražamo skozi življenje. Vse to se kaže v napredovanju porajanja novih in kompleksnejših gibanj in gibalnih oblik, ki se širijo in prepletajo na vsa področja – temu rečemo razvoj. Otrok ima željo oz. potrebo za nenehno preizkušanje in izboljševanje. Ta želja diktira stopnjo individualnega dozorevanja in posledično svobodo v iskanju variacij ter upanju na doživljanja diferenciacije. V nasprotju s tem fiksiramo omejene povezave, ki ne dopuščajo novih variacij. Predvsem ciljno reševanje in storilnost ter na drugi strani diktirano čutenje, celo nerazumevanje in ne posluh za čutenje in občutke, vodijo v enostransko dominacijo možganske polovice za odgovor na problem. Posledično občutenje diferenciacije posamezniku ne pomeni več izziv ampak stres (ne zmorem, ne morem, ne znam, ne smem). Nega in skrb za človeka, že vse od faze novorojenčka naprej od zunaj diktirata pogoje, koliko in kako se bo izražala otrokova vedoželjnost in pogum po izzivanju težnosti. V kolikšni meri in kako bomo kos izzivom spremenjenega fizičnega in čustvenega ravnotežja kot odrasli se odraža ravno iz tega zgodnjega obdobja.

Za učinkovito samorealizacijo in čutenje zadovoljstva s samim seboj, kot otrok in kot odrasli, potrebujemo ravnotežje občutiti od znotraj. To lahko doživimo že v samem začetku, po rojstvu, ko se porajajo izvorni gibi. Da doživljamo občutenje težnosti in ustvarimo kontrolo ravnotežja od znotraj, potrebujemo iskanje različnih poti do optimalnega položaja celega skeleta, da se zgodi gibalni razvojni premik in posledično z njim vse ostalo. V kolikor dojenčka obravnavamo v nasprotju z njegovim potencialom za razvoj, ga seveda nehote porivamo v izkustvo težnosti, ki z rastjo postaja problem in indikator za stres ter ne zgolj radosten izziv življenja v smeri optimalnega izkoriščanja lastnega potenciala. Zato imamo kot odrasli v možganih (mislih) omejitve in te nam povzročajo težave, kot npr. da se ne znamo premakniti naprej v drugi smeri. Te omejitve lahko seveda porušimo tudi v odrasli dobi, in sicer z izzivanjem težnosti in iskanjem novih variacij preko metode Feldenkrais. Če ni variacij oz. diferenciacij potem to vodi v smer, kjer možgani kot usklajena celota spijo in opravila procesira samo ena ali druga polovica. Torej če želimo, da so možgani budni in pripravljeni na sočasno vklapljanje, nenehno potrebujejo iskanje v zaznavanju sprememb ravnotežja na emocionalni in materialni ravni, ki sta neločljiva v polnem doživljanju spremembe. Tako nam iskanje drugačne poti vzpostavljanja ravnotežja – novega stanja, ponudi idejo, na podlagi katere je moč izboljšati višjo funkcijo možganov. Gibanje je edina stvar, s katero lahko nadgradimo in najdemo višje funkcije v možganih. Te višje funkcije v možganih so odvisne od osnovnih funkcij v zgodnjem razvoju, kot npr. kako najdemo svoje fizično ravnotežje kot tudi sočasni emocionalni odziv, da se sami prekotalimo, usedemo in da vstanemo ter vse vmes. Za prvi korak v svojem življenju moramo vzpostaviti psihofizično ravnovesje. Navkljub fizični dozorelosti medenice in povezav skozi njo, dozorelosti stopal in glave, moramo občutiti na psihološkem nivoju pripravljenost, željo in potrebo, da naredimo svoj prvi korak brez opore. (proces prvega koraka). Zato in samo zato, je ta moment tako ključen in vsakršno spodbujanje k hoji ali pomoč pri tem, predstavlja oviro za popolni temelj sinhronega uglaševanja leve in desne hemisfere. Tak trenutek kasneje v življenju predstavlja ključ do preboja skozi osebno frustracijo in občutek nezmožnosti ali nerazumevanja. Povsem normalna je reakcija odklanjanja, agresije in ignorance. Vendar kadar človeka, ne glede na starost, pripeljemo v poligon doživetja, kjer na novo odkriva v sebi proces »prvega koraka«, lahko začne znova. Trenutek biti razumljen in občutiti, da lahko izraziš čutenje in poveš nestrinjanje ter pokažeš upor, odpre možnosti zaznavanja, da lahko in predvsem da želimo najti drugo pot za rešitev istega problema. Saj sta vedno najmanj dve rešitvi. Pogosto pa se skozi vzgojo diktira željen vzorec obnašanja, ki se ga nagrajuje in njegovo vzpostavljanje prevečkrat išče na način pogojevanja (»če ne boš tega naredil tako, potem ne bo tega in tega….«) – to vse ustvarja strah, povečuje napetost v mišicah in smo ves čas v negiranju, ter kopičimo jezo, ki je ne smemo izraziti. Temu vsemu sledijo vse možne bolezni, težave in stanja nepripravljenosti ukrepati sam. Poruši se bio-psiho-fizično ravnotežje.

1284b4a[1]

Človek na podlagi izkušenj v zgodnjem razvojnem obdobju gradi in integrira zaznave, ki jih kasneje izraža z dejavnim vključevanjem v življenje, v katerega vse bolj in bolj vstopa samostojno ali nesamostojno ter samosvoje ali nesamosvoje. V posameznih obdobjih razvoja se skozi celotno življenjsko pot opira na informacije čutenja doživetega samostojnega reševanja; sprva gibalnih izzivov uravnavanja ravnotežja in kasneje ob nujnih izkušnjah, ki jih nudi življenje na razvojni poti. S prehitro pomočjo in rešitvijo iz navidezno mučnega položaja že dojenček ne more v popolnosti izrabiti svojega razvoja. Za reagiranje potrebuje čas. Čas, v katerem zaznava informacije, ki jih prejema zaradi položaja, v katerem je. Svoj reakcijski čas, da spremeni položaj in reagira, je daljši, kot čas, v katerem odrasla oseba želi pomagati dojenčku iz navidezno zapletenega položaja. S skrajševanjem časa, v katerem lahko dojenček sestavi določen gibalni odgovor na prejete informacije o položaju ali pa sploh onemogočanje tega časa, zaradi takojšnje intervencije starša, otroka le navajamo na vzorec, da ne zmore brez odobravanja roditeljev ali usmerjanja in popravljanja že pri prvih poizkusih potegniti roke izpod trebuha, se samostojno v celoti odkotaliti z boka na hrbet ali trebuh in tako naprej vse do hoje, samostojnega prehranjevanja, vrtca, šole in iskanja svoje identitete v razvojnem obdobju pubertete in nadaljnjem življenju. Kasneje skozi šolsko obdobje je ta reakcijski čas, v katerem otrok najde rešitev ali poda razumljen odgovor, individualen.

Ne vemo in ne smemo vplivati na to, kaj je pri zaznavanju, razlikovanju in učenju posameznemu otroku zanimivo in koliko časa se ob določeni zanimivosti želi zadržati. Čeprav po svoje menimo, v primeru da sprva ne kaže interesa za določeno zadevo in se zanima za povsem nekaj drugega, da je ne bo uspešno usvojil, bo to zadevo obravnaval povsem po svoje in se za njo kasneje tudi zanimal ter jo kljub naši napovedi o neuspehu, odlično opravil. Čas, v katerem otrok določene pojme in povezave razume je tisti, ki omogoča, da se poleg načina, na katerega poteka spoznavanje, razlikovanje in sprejemanje, odločilen za vklop leve in desne hemisfere. Ker je ta čas skozi učni proces vse krajši in preverjanje oz. cilj učnega procesa prehiter, se bodisi razvije desno hemisferski odgovor ali izsili prevladujoč odziv leve hemisfere, da se doseže zastavljene cilje.

Otrokom, učencem in študentom je potrebno nuditi učne procese, kjer je cilj naučeno snov razumeti in integrirati v vseživljenjsko uporabo in ne zgolj pomniti podatke zavoljo doseganja statistike in norme, ki pa kljub najvišjim točkam in ocenam ne predstavlja in še manj zagotavlja kvalitetno uporabo samega sebe in uspešno interakcijo z okoljem ter integracijo za zdravo in srečno življenje. Šele in samo, ko se dovolj počasi zgodijo procesi zaznavanja in razlikovanja ter njihova utrditev v povezovanje različnih plasti življenja, se lahko razumljeno in naučeno snov hitro predstavi. Lahko se jo v kratkem času obnovi in najde rešitev v zelo kratkem času. Če pa samo razumemo, da je hitrost odgovorov pokazatelj genialnosti ali dobrega znanja in k temu usmerjamo učni proces v osnovnošolskem procesu, promoviramo način, ki pospešeno aktivira delovanje leve hemisfere in izključuje možnosti za sočasno vklapljanje obeh polovic možganov. Na ta način vplivamo na strukturiranje možganskih krogotokov zelo okrnjeno. Poleg vsega pa tak način pušča za seboj mnogo nesrečnih otrok, zavrtih sposobnosti in etiketiranje, da so manj sposobni, ki se ga težko ali se ga nikoli ne rešijo. Mnogokrat, kot odrasli s pomočjo psihoterapije odkrijejo vzroke in lahko na novo zaživijo in sami aktivno delujejo na svoj osebni razvoj, ki jim odpre možnosti, da izrazijo svoje talente, ki pa bi lahko bili aktivirani mnogo prej in z veliko manj stresa ter predvsem z radoživostjo in igrivostjo življenja in ustvarjanja.

Zaključek

Vsak človek lahko najde svoj osebni slog, svojo pot, ki je optimalna, glede na njegovo vzpostavljanje stabilnosti ter fiziološke in anatomske predispozicije. Vsak potrebuje svoj čas, pogojen z doživetimi izkušnjami, ki se nalagajo v CŽS. Povratna informacija preko senzoričnega sistema je izredno pomembna za utrditev zaželenih povezav in ustrezno formacijo CŽS. Kadar imamo na voljo izbiro in možnost, da se odločimo, se aktivnost v možganih aktivira in za odgovor udejanja več svoje kapacitete. Za usklajeno sočasno vklapljanje leve in desne hemisfere je odločilno zaznavanje in zavedanje načina, na katerega doživljamo, kar doživljamo, in ne le doživljati čim več. Ta odgovor predstavlja, kako fizično, biološko, emocionalno in duhovno razumemo samega sebe in uporabljamo samega sebe v interakciji z drugimi in okoljem.

Literatura:

Barela, J.A., Godoi, D., Freitas, J. in Polastri, P.F., (2000). Visual information and body sway coupling in infants during sitting acquisition. Infant Behavior and Development Barela, J.A., Jeka, J.J. in Clarke, J.E. ,(1999). The use of somatosenzory information during the acquisition of independent upright stance. Infant Behavior and Development
Bregant, T. (2007). Nova spoznanja o razvoju možganov. Pridobljeno dne 10.5.2013 iz
http://pednevro.pedkl.si/wp-content/uploads/2008/07/razvojnanevrologija.pdf

Bowlby, J., (1999). Attachment, 2nd edition, Attachment and Loss (vol. 1), NY: Basic Books
Feldenkrais, M., (1990). Awareness through movement: health exercises for personal growth. Library of Congress Cataloging-in-Publication Data
Feldenkrais, M., (1985). The potent self. The study of spontaneity and compulsion. California: Barkley.
Feldenkrais, M., (1984). The master moves. California: Meta Publications.
Feldenkrais, M., (1985). Body and mature behavior. A study of Anxiety, sex, gravitation and
Learning. California: Barkley.
Feldenkrais, M., (1985). The elusive obvious. California: Barkeley.
Gradišnik,P.,(2014).e.Sinapsa, letnik 2014, številka 7
Jouen, F. in Lepecq, J. (1990). Early perceptuo-motor development: Posture and locomotion. In C.-A. Hauert (Ed.), Development psychology: Cognitive, perceptu-motor, and neuropsychological perspectives (pp. 61-83). Amsterdam: Elsevier.
Kandel, E.R., Schwartz, J.H., Jessell, T.M. (2000). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill
Semolič,A., (2008). Igriva vadba za dojenčka spodbuja uspešen gibalni razvoj. Ljubljana:
samozaložba.
Siegel, D. J. in Hartzell, M. (2003). Parenting from the inside out, NY: Penguin Putnam Inc.
Siegel, D.J. (2003). The Developing Mind, How Relationships and the Brain Interact to
Shape Who We Are, NY, Penguin Putnam Inc.
Siegel, D. J. in Bryson, T., P. (2013). Celostni razvoj otroških možganov. Domžale: družinski
in terapevtski center Pogled.
Siegel, D. J. (2014). Vihar v glavi. Domžale: družinski in terapevtski center Pogled.
Štrucl, M., http://www.mf-fizio.si/strucl/nevron.htm 
Wilson, R. Frank(1999). The Hand, How its use shapes the brain, language and human culture. NY: Vintage books

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Comments are closed.