Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Mamine dlani

Komentarji so izklopljeni za Mamine dlani

Mamine dlani so otrokov prvi varen okvir in polje doživljanja kontakta.

Ste vedeli, da je kontakt aktivator zagona rasti, povezovanja in prepletanja nevronske mreže?

Da je bogato prepletena nevronska mreža tisto, kar oblikuje dober razvoj ni novost.

Kako otroku nudimo prvi kontakt, ko pride na svet je večjega pomena, kot se zdi.  Preko  kontakta se aktivira zaznavanje in oblikuje čutenje živosti.

Naše dlani so komunikacijski prevod našega dejanskega stanja, ki odseva našo bit (skupek vzorcev delovanja).

Skozi srčni utrip,  tonus v celotnem telesu se odraža naš kontakt s svetom in tvori odnos, ki ga vzpostavljamo. Od predstave kakšen je, do konkretne akcije, je večinoma velik razkorak.

Ko se rodimo v naš svet je stik s podlago tisti, ki nudi zaznavanje.  Šele,  ko zaznavamo lahko čutimo.  Preko kontakta, ki oblikuje čutenje, se nam  povezujejo doživete informacije v  možgnih. Čutenje raznolikosti je pravi pogon povezovanja ali mreženja sinaps.

Do otroka pride informacija preko našega dotika in premika, ki mu kaže kakšno je stanje okoli njega ali v njemu in ne skozi naš razum. Prvo leto življenja je izrazita neverbalna komunikacija in široko odprto zaznavno polje čutenja preko kontakta bodisi s podlago ali sočlovekom.

Lahko smo zelo skrbni, ljubeči in usmerjeni v dobro, pa je  lahko naš kontakt  stika z otrokom preko premika in dotika povsem neskladen z našo predstavo. Sporoča napetosti in zakrčenost.  Dober kontak tvori odsotnost zakrčenosti, kljub naši skrbi. Da vzpostavimo to polje delovanja v sebi, potrebujemo delati v smeri samoregulacije.

midva

pedokinetika®

Bistvenega pomena je, kako se predvsem v prvem letu in naslednjih dveh letih mrežimo – se organiziramo skeletno, mišično in čutno. Pravzaprav poteka samoorganizacija prepletanja sočasno eno z drugim.

Zgodnje obdobje razvoja je pomembno.  To vemo že dolgo. A kaj je pravzaprav tisto, kar je pomembnega pri vsem tem?

V obdobju treh let, se pravzaprav vzpostavlja bogastvo mreženja. To, kako smo se “povezali” v možganske krogotoke, je temelj vzorca našega delovanja in interakcije z okoljem in tudi dojemanja samega sebe.

10590637_836421846390912_283825104779539538_n[1]

Kako vzpostavimo povezovanje ali mreženje v obdobju do hoje, je dinamično polje možnosti aktiviranja potenciala genoma oz. vsebine človeške vrste.

Kako delujemo kasneje skozi življenska obdobja je pravzaprav odvisno od tega, kako smo se v prvih treh letih mrežili ali povezali.

Svoje vzorce delovanja lahko premikamo. Skozi naše življenje se nekateri vzorci izkažejo za škodljive, spet drugi za dobre. Kako koristimo ene ali druge, je individualni ustroj posameznikovega doživljanja povezanosti izkušanja čutenja v zgodnjem razvoju.

Kot odrasli, potrebujemo mnogo več časa in zavestno aktivnega dela na sebi, da zmoremo zaznavati nove poti in povezati nova čutenja v boljšo verzijo samega sebe. Opustiti škodljive vzorce in navade ni enostavno. Ni enostavno niti razširiti mišljenje preko meja naučene predstave.  Ni pa nemogoče ustvariti nove in za sebe učinkovite navade in vzorce uporabe samega sebe. Razširiti meje svojega delovanja in zaznavanja življenja.

Prav zato je dobro, da se zanimamo za zgodnji razvoj otroka oz. za področje zgodnjega razvoja, ki danes nudi širši in globji pogled v človeka. Le temu lahko omogočimo rast in razvoj na višjem delovanju človekovega ustroja.

Delujemo lahko na višjem nivju delovanja. Posledično vzgojni koraki ali še bolje odnos do mentorstva in negovanja otrok, kličejo po drugačnih pristopih in načinih, kot teh, ki so vkoreninjeni. Družba se v tej smeri že prebuja. Do reorganiziranja pa bo ali pač ne bo prišlo. Vse zavisi od posameznika, ki se novim uvidom prepusti in vzpostavi višje nivoje delovanja ali raje ostane na tem kot je.

pedokinetika 12

pedokinetika®

Vemo, da otrok šele vzpostavlja mrežo povezav in ima odprto vso kapaciteto človeške vrste, da vzpostavi zdrave in funcionalne vzorce delovanja uporabe samega sebe in sebe v odnsu interakcije z okoljem. Kako mu bomo to nudilo, če sploh, je močno odvisno od starševega ali edukatorjevega vpogleda v kapaciteto razvoja človeka in možnosti, ki jih le ta ponuja.

Zato je način s katerim negujemo in vzgajamo otroka potrebno ponotranjiti skozi lastne akcije, ki so plod reguliranja reakcij in nudenja odziva. To je področje samoregulacije. Odsotnost odziva predstavlja nevzpostavljeno stanje zavedanja in odsotnost uglašenosti mišljenja z izražanjem le tega. Izražamo pa se vedno preko premika.

Vse naše akcije in premiki, se kljub razumu odražajo skozi telo. Pa naj bo to le vdih in izdih – za katerega moramo sproducirati premikanje v prsnem in trebušnem predelu.

Kako  zmoremo naše akcije koristiti, je plod  vzorcev delovanja. Razumsko lahko dojamemo, da potrebujemo za umiritev dihati. Kako zmoremo v sebi razpreti reberni lok,  in ga uporabiti za izstisk zraka,  je plod vzorca delovanja,  ki je nastajal skozi mreženje informacij o zaznavanju in čutenju doživljanja sveta preko prvega kontakta v našem zgodnjem razvoju. Prav tako gre za vzpostavitev sporščenosti ali lepše pisave, stabilnejšega koraka in vsega drugega,  preko katerega se izražamo.

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Comments are closed.