Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Majhni koraki za velike spremembe

0

Vse več je zavedanja o tem, da otrokovo okolje v katerem doživlja prve izkušnje, pomembno različno  vpliva na razvojne poti.

IMG_0045Danes vemo več o tem. Vemo, da se človek razvija in oblikuje skozi odnose.

Vemo, da se v odnosih ranimo in se tudi zdravimo.

Kako odnos steče,  je splet nešteto procesov, ki se odvijajo kar sami od sebe. Vendarle pa je odraslemu človeku dana možnost, da v odnosu razlikuje svoja dejanja. Razlikuje znotraj sebe to prvo reakcijo na določeno stanje in dejanje. Za tem si lahko ustvari prostor za spoznanje s temi občutki težnje lastne reakcije. Lahko se prepusti  utripu valovanja, ki s pozornim samoopazovanjem odpre razlikovanje  različnih možnosti in nudi več kot eno rešitev. S to pozornostjo na reakcijo, generiramo odziv, za katerega se zavestno odločimo.

To pa predstavlja, da se odgovorno zavedamo možnih posledic in sosledij teh posledic za katere nimamo jamstva, da grejo po pričakovanju. Prav to, da upamo valovit z nepričakovanim, odpira novo polje za odgovorno delovanje v vseh teh novonastalih in nepredvidljivih situacijah. Odpremo široko polje izbire in odločitve.   Prav ta prazen prostor je človekova svoboda. Svoboda izbire in svoboda delovanja. Posameznikova svoboda odločanja za ne edino pot na dano situacijo, pravzaprav predstavlja človekovo razvojno kapaciteto. Ko je ta prostor svobode v človeku zelo majhen ali ga sploh ni,  vidimo v prvem hipu, le eno rešitev in brez izhodno situacijo. A ta polje svobode, da v še tako težki situaciji in brez izhodnem stanju najdemo neke nove poti, je prisotna v človeku od nekdaj. Vsi tisti, ki so jo skozi zgodovino človeštva našli in izhajali iz nje , so bodisi preživeli ali delali velike spremembe. Predvsem pa so našli svojo srečo in zadovoljstvo.

Danes človek ni več v fizičnem suženjstvu v takem obsegu kot skozi zgodovino. Je pa tu duhovno suženjstvo in suženjstvo uma.

Vse bolj se zdi, kot, da smo na pomembni evolucijski prelomnici, kot prehodi človeka iz prazgodovine v srednji vek, novi nek in moderno dobo. Povsem jasno je, da ta moderna doba ni naša končna postaja.

Odrasli se danes lahko mnogo bolj kot kdaj koli prej v človeški zgodovini zavedamo, da  s svojimi dejanji, ki oblikujejo  odnos, pomembno, če ne odločilno, delujemo na prav vsakega otroka s katerim se srečamo. Vse to so skozi zgodovino živeli in o tem pisali mnogi »veliki« ljudje.

(S. Gavtamo 623 pr.n.št. ,  Laozi 531 pr.n.št. Konfucij 479 pr.n.št., Zenon Kitijski 334 pr. n. št.,  N. ,Tesla 1856 – 1943, R. Stainer 1861 – 1925, A.S. Neil 1883 – 1973, A. L. Huxley 1894 – 1963, Piaget 1896 – 1980, A. Einstain 1879 – 1955, M. Montessori 1870 – 1952,  E.Pickler 1902 – 1984, Feldenkrais 1904 – 1984, D. M. Ibuka 1908 – 1997, R.L. Montalcini 1909 – 2012, G.Domman 1919 – 1013,  J.C. Pearce 1926 – 2016, N. Gordimer 1923 – 2014,  N. Stern 1934 – 2012,  M. Csikszentmihalyi 1934, I. M. Gaskin 1940 in drugi še živeči…)

A danes je tu okolje, da to udejanjamo pravzaprav zavedno. Se k temu zavedno obračamo in kot starši, vzgojitelji, edukatorji, soljudje to nudimo.

Že  odnos, ki ga vzpostavljamo z novorojenčkom obeta razvoj malega človeka v novih smereh, ki so humane in dvigujejo človeka kot humano vrsto. Ga usmerimo v duhovno suženjstvo ali svobodo.

Načini vzgoje in nege v preteklih obdobjih človeka ne nudijo v današnji stopnji vsega, kar s seboj v življenje  prinaša rojen človek. Novorojenčkov potencial lahko zaživi v današnjem času in tempu z drugačnimi potmi in pristopi, ki osvobajajo spone preteklosti in izkoriščajo evolucijsko dediščino.

mehanikOtrok ne potrebujemo »popravljati«, ker so v kasnejših letih in najstništvu nemogoči in tako ali drugače problematični.

Drugačen odnos do njih že v času rojevanja in takoj po rojstvu, usmeri v to, koliko samoaktivacije, samoregulacije, avtentičnosti, empatije, se v njih dobesedno prižge.

Prižge, vzpostavi ali aktivira za  črpanje lastne razvojne kapacitete in potenciala, ki je večji, kot nam je razumljivo.

To kako pristopamo očiščeni do otroka/novorojenčka v smislu čustvene konfuzije v sebi in koliko se zavedamo predaje smeri razvoja s te povsem energijsko čustvene domene, pokaže na fizično manifestacijo, ki se udejanja skozi premikanje, fizično dotikanje, neverbalno komunikacijo, kot tudi vidni in ne vidni kontakt. Vse pa se v odnos prelije skozi gibanje.  Že to, da ujamemo pogled je udejanjeno skozi sposobnost premikati se. Premik oči v očesni jamici, prostosti vratnih vretenc in prepuščanju sledenju, da najdemo sami je manifestacija oživčenja in povezav skozi gibanje. Vsi ti premiki so dejanja preko gibanja, ki pokažejo tako na čustveno energijsko komponento odnosa, kot na svobodo izkušanja in iskanja svoje poti (svoboda).

Energijsko čustvena domena se manifestira v fizično akcijo in kontakt skozi gibanje.  Zavedanje tega odpira nov prostor, kjer uvidimo nove možne poti. Prostor, kjer se prepričanja razblinijo, ko nam škodijo. Uvidimo kaj pravzaprav dajemo od sebe. Pri novorojenčku potekajo ti procesi spontano kot pogon življenjske vitalne sile prihoda na svet. Potekajo kar sami od sebe, kot vdih in izdih, kot bitje srca, presnavljanje in izločanje. Zato je potrebno tem potem nuditi le priložnosti, da se rodijo povezave v možganih. Možne povezave predstavljajo razvojni potencial razvojne kapacitete. Ta razvojna kapaciteta pa spontano deluje, če jo ne uokvirjamo, kontroliramo ali kakorkoli drugače omejimo/blokiramo.

Povezave iščejo same sebe in se dogajajo.  Njihova številčnost pa je odvisna od tega koliko vitalni sili damo možnosti, da potencial človeškega genoma aktivira skozi izkušanje in odkrivanje. Načini na katere doživljamo izkušanje življenja in odnosov aktivirajo več ali pa manj povezav. Več kot je povezav, večji je tudi prostor osebne svobode odločanja, izbire in odzivov kot tudi doživljanje varnosti. Posledično je to naše polje, ki  ga ustvarjamo, da sledimo spontanosti vitalne življenjske sile po razvoju in krepitvi avtentičnosti, samoregulaciji in samoaktivaciji, kot najvišje razvite funkcije človeka (po razvojnem konceptu pedokinetika).

pedokinetika 12Ne glede na starost, smo ljudje usmerjeni v to, da si želimo nenehno izboljševati. Iz vseh smeri prihajajo potrebe po nadgradnji ustaljenih poti, ki današnjemu razumevanju in znanju o razvoju človeka in njegovih potreb po humanem razvoju dajejo novo širino.

To bo vse bolj aktualna tema različnih pogovorov in razprav, saj je družba na pomembno zaznavnem in zavednem prehodu načinov, na katere soustvarjamo in delujemo.

Ta širina je le polje dojemanja razvoja človeka v času, kar pa je pravzaprav evolucijsko napredovanje človeške vrste. Ta pa ima svoj ritem. Kot posamezniki pa se sami lahko odločimo koliko bomo izkoriščali potenciale evolucije in bili samo aktivni v tem, da se kot človek nadgrajujemo.

Dobro je, da se spomnimo , da smo še vedno del evolucije in kot taki nismo končna oblika podobe in delovanja človeka.

1284b4a[1]

Način kako vzpostavljamo skrb in ljubeče negujemo, danes razumemo mnogo bolje.  Zaradi razumevanja fizioloških poti razvoja človeka, se tudi drugače dojemamo. Od nekdaj je v človeku ta naraven in organski vzgib za zdrav odnos. Vendar je skozi zgodovino človeštva od kulture do kulture zapakiran v sistemsko logiko, ki pa pogosto ni imela prav veliko skupnega z avtentično in intuitivno  silo v staršu, ki si je dovolil slediti tem silam v sebi. Zapakirano je bilo in je še v potrošniško logiko, ki starša prepriča kaj je dobro in kaj ne, ne glede kako v sebi posameznik zaznava.

Ker je vzgojena potreba v posamezniku še vedno ustrezati in ne pripadati, se potlačijo ti avtentični vzvodi zdravega življenja in se zapada pod množično in moderno smernico. Le redki pa si upajo iz tega izstopiti. Vse več pa je ljudi in razprav na to temo. Tudi vse več ljudi bo spoznavalo to svojo avtentično moč, ki nudi drugačne odnose in sodelovanje v skupno dobro.

Spremembe odnosa se začenjajo s spočetjem. Z nego novorojenega človeka pa usmerimo in lahko prekretamo smernice razvoja.

Funkcionalni prijemi pedokinetike izpostavljajo in učijo kako se vežemo na to, da preko njih skozi sebe z uvidom v notranji glas, starši  presežejo določena prepričanja, strahove in se odločijo za povsem organsko in naravno logiko razvoja, ki jo narekuje življenje. Pravzaprav začnejo delovati iz sebe in svojega intuitivnega vzgiba. Kako to logiko prenesti skozi dotik v stik z novorojenčkom in otrokom v razvoju, je bistvena konceptualna vsebina razvojnega koncepta pedokinetika.

Vse, ki vas malce bolj zanima to področje, se lahko potopite v razvojne fukcionalne prijeme pedokinetike, preko katerih se lahko zavemo tega prostora delovanja in oblikovanja prvega odnosa že z novorojenčkom.

nova podoba20141027_004604pedokinetika_letak_tisk-1

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Comments are closed.