Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Igra in razvoj

Komentarji so izklopljeni za Igra in razvoj

O razumevanju vpliva igre na razvoj otroka je veliko konceptov.

Kako razumemo, da igra vpliva na razvoj otroka močno zavisi od uvida in spoznanj, ki jih danes poznamo ali smo z njimi seznanjeni.

Ana Kuhelnik 1

Igrivost v odnosu je predpogoj za učinkovit in zdrav odnos/pedokinetika /foto: vir Zdravo gibanje/

Ko se zanimamo kakšna je razlika in vpliv teh razlik na kasnejše celostno delovanje človeka, ki se je v otroštvu igral, oziroma je zanj igra bila osiromašena ali kakorkoli drugače odsotna, razširimo obzorja n stališča.

O pomenu vpliva igre so danes zares različni pogledi in mnenja.

Skozi razvojni koncept pedokinetika v praksi razvijamo in se kažejo dejstva, ki jih  spoznava  tudi nevrobiologije, medosebne psihologija in somatika.

Pedokinetika utemeljuje in zagovarja razvojno dejstvo, da igra vpliva  na večplastnost organiziranja sturkture celostnega delovanja slehrnega človeka.

Učinki igre so pravzaprav osnovni gradbeni mehanizmi razvoja sinaps. Ali preprosto povedano bogatega mreženja krogotokov v možganih, od katerih je pravzaprav odvisno razumevanje in delovanje slehrnega posameznika skozi celotno njegovo življensko obdobje.

Skozi igro in zaradi procesov igrivosti v pristopu in načinu spoznavanja in vseživljenjskega učenja, se strukturirajo možganski vzorci razumevanja delovanja naše osebnosti.

Nastajajo vzorci kako zares razumemo različne koncepte življenja. Nastajajo naše navade in vzorci po katerih se skozi življenje tudi obnašamo in delujemo.

Skozi ogro se razvija naše logično mišljenje.  Strukturira se razumevanje vzročno posledičnih odnosov naravnih zakonov, tako v smislu fizike, matematike, mehanike, moralnih in etičnih vrednot in drugih naravnih zakonov po katerih pravzaprav vsi delujemo.

Igra vpliva na sprožitev mehanizma, ki deluje kot aktivator učenja in samoregulacije. To sta dva najvišja  funkcionalna mehanizma razvoja človeka. Pravzaprav gre za razvoj osebne strukture posameznika.

Vpliv igre je večji kot se nam zdi.

Igra vpliva na gradnjo strukture razumevanja življenja samega.

Igra vpliva na izkoristek potenciala mehanizma  izrabe plastičnosti možganov, kot to danes dokazuje nevrobiologija in medosebna psihologija.

Koncepti razumevanja, da je igra ločena od resnega dela so veljali v preteklosti in temu še danes marsikje sledijo.

Danes nevroznanost  in predvsem plastičnost možganov dokazuje, da je vpliv igre  ta, da deluje na sprožitev regulacije  itegralnega mehanizema. V bistvu je igra integralni mehanizem človeka. To pomeni, da se leva in desna polovica možganov razvija z bogatim prepletenjem ali mreženjem. Bogato mreženje pa predstavlja učinkovite krogotoke v možganih, ki so sposobni sočasnega funkcionalnega odziva. Pomeni da delujemo v stanju aktivirane samoregulacije.

Ali so naši možgani sposobni sočasnega odziva, je danes znano, da močno zavisi od zgodnjega otroštva, kjer se dogaja razvoj skozi procese igre. V primeru odsotnosti igre, se bodisi intenzivneje vklaplja leva polovica ali desna polovica.  Do njunega sočasnega odziva ne prihaja, ker so krogotoki v možganih osiromašeni.

Gre za preprosto dejstvo, da zaradi odsotnosti igre in potiska intelektualizacije v zgodnje otroštvo,  možgani ne razvijejo sočasnih mehanizmov za funkcionalen zdrav odziv na situacije v katerih se kot odrasli znajdemo vsakodnevno.  Preprosto ne izrabimo dovolj dane razvojne kapacitete.  Delujemo v odsotnosti samoregulacije.

S storilnostjo in itelektualizacijo sicer lahko visoko razvijemo določeno storilnost in področje, a izključimo izrabo potenciala, da to funkcionalno uporabimo v svoje dobro in prispevamo v skupno dobro.

Odsotnost igre pravzaprav vodi v nerazvito področje možganov, ki se kažejo kot pomankanje sodelovanja, samoaktivacije, odsotnost notranje motivacije in odsotnost ustvarjanja za skupno dobro.

V primeru odsotnosti igrivosti se razvije močno področje tkmovalnosti in vsporedno s tem nekonstruktivne oblike vedenja.

Kako smo se igrali ali smo se smeli igrati, vpliva na celostno življenjsko obdobje slehrnega človeka. Preko igre se učimo o večplasnoti življenja. Vplivi segajo v razumevanje struktur delovanja naravnih zakonov, kot tudi sodelovanja in interakcije v različnih konceptih življenja, tako osebno, kot medosebno in kulturološko.

 »Ne nehamo se igrati, ker se postaramo. Postaramo se zato, ker se nehamo igrati..« (George Bernard Shaw).

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Comments are closed.