Pedokinetika.com

Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Dojenčkova potreba za izrabo razvojne kapacitete 1 – razvojni koncept pedokinetika®

0

Prenos težišča

Za kvaliteten in zdrav dojenčkov razvoj je potrebno, da doživi izkušnje zaznavanja različnih ravnotežnih položajev, kjer se celotno otrokovo telo premakne bodisi kompletno na eno njegovo polovico gledano vzdolžno in prečno.

Novorojenčku te izkušnje nudimo tako, da ga že v naročju vodimo v takšne premike.

Naprednejše izkušnje, preko katerih se vpletamo aktivno v zaznavanje razvojnih kapacitet človeka -to pomeni, da dopustimo, da se aktivirajo povezave, ki gradijo višje strukture in krogotoke delovanja v možganih, so vsi prekuci, ki jih na učnih lekcijah imenujemo judoroll, vaga, pujsek, raketa, odtisi stopal, C levo in desno in mnogo drugih…..

Prav na teh osnovah, poteka spletanje povezav. Ko se integrirajo preživetveni refleksi v funkcijo delovanja, se v kar največji meri izrablja proces sinaptogeneze. To pa je proces tvorjenja potenciala človeške vrste.

Otrok ve kako naprej. Razvoj poteka sam od sebe in zares ga ni potrebno učiti. Potrebno je razvoj spoznat in dojenčku nuditi potrebne izkušnje, ki ta potencial, ki mu nekateri pravijo modri print sproži v polni meri. Šele tako, ga lahko črpa in izrabi za svoj funkcionale nrazvoj.

Zaupati je potrebno življenju, da ve kako gre. Srce bije, ne da bi mi kaj naredili. Lahko pa močno vplivamo na to kako deluje. Mali človek, kot novorojenček je opremljen z nam nedoumljivo senzoriko in procesi obdelovanja zaznavnih informacij, ki jih izrablja za gradnjo svojega človeškega ustroja.

Dojenčki in otroci so v svojem prvem letu predvsem čuteča bitja. Temu čutenju se moramo odpreti tudi starši. Se izuriti v svoji siromašno izrabljni ali celo zavrti kapaciteti zaznavanja, razlikovanja in umeščanja teh utripov v usklajevanje z drugim bitjem.

To človek zmore in ima v sebi za to mehanizme.

 

regulacijaOsnova tega spoznanja se nadgrajuje z otrokovim aktiviranim morojevim refleksom, ki se ob prekucih v naročju integrira v prestrezanje od upogiba celotnega telesa, do odprte dlani pri prenosu hitrega spusta na tla ob sočasnem iztegu rok, brez potega komolcev nazaj.

Pripravlja se vzpostavljanje kontrole odriva, potiska – tako z dlanjo, kot stopali ter koleni in komolci, ter upogiba v zasuku in rotaciji.

Brez teh integriranih sposobnosti, človek kljub temu lahko sedi, če ga k temu navajamo. Nima pa posledično aktiviranega in vkomponiranega kontraravnotežja. Pa bi ga lahko imel. Več o temi kontraravnotežja, v drugem prspevku. Kako se integrira prenost težišča v kontraravnotežje in to povezuje v konstrukt dojemanja notranjega čutenja varnosti, prav tako najdete v drugem prispevku.

S premalo doživetih izkušenj v tem polju spremenjenga težišča, se dojenčkova kapaciteta ne izrablja v polni meri. Povezave se povezujejo v manjši in okrnjeni meri. Torej gre za moment, ki je odločno odvisen od starša, kako ponudi otroku izkušnjo, ki jo potrebuje, da se razvije v vsej dani meri.

Premalo teh izkušenj botruje temu, da so otroci zaprtih dlani ob vsakem izzivu premika. Lopatice potegnejo skupaj, kar povleče komolce nazaj. To se navzven vidi, kot dvojni w z rokami in kot superman poza in kot potegnjeni prsti na stopalih, še tudi takrat, ko že hodimo in drugo. Tudi več o tem v drugem prispevku.

 

drža 2Otrok gradi konstrukt opore skeleta in delovanja mišičja ne glede na dane izkušnje. Ker življenje v njemu raste. A prav zaradi premalo izkušenj na tem nivoju, se nadaljevalni razvojni zagoni dogajajo na bistveno nižji izrabi modrega printa.  Ustroj skeletne organizacije in posledično mišične kontrole se dogaja nefunkcionalno organizirano.

To navzven vidimo, kot, da ga nekam zateguje, ali nekje ne zna dati moči od sebe ali ne najde izhodišča……vse to si razlagamo, kot, da še ni pripravljen ali noče. Hrbtenica se upogiba izven zdravih nevtralnih krivin. Medenica ne razvije svoje dejanske funkcije in opore. Stopala se krivijo in mnogo drugih navzven vidnih zadev, ki kasneje starša in motijo in skrbijo.

Potem hitimo z vse možnimi ukrepi in prijemi s pomočjo v smeri, da mu uspe najti ravnotežni položaj ali da»ojača« in da najde rešitev  po naše. O vsem tem, kaj se plete v takšnem primeru, bom predstavila v enem od naslednjih prispevkov.

Dojenček prav s potrebnimi izkušnjami, povsem spontano izrabi dano življenjsko možnost. Le ponujeno v izkušanje potrebuje doživeti ustrezno oporo, in čas. Starši in edukatorji, pa se potrebujemo prebuditi in se odpreti čutenju in zaznavanju, kaj se dogaja v otrokovem telesu. Kako mu uspe spustiti komolec, razpreti prstke na rokah in nogah, ter sprostiti lopatici, najti izhodišče in vse drugo, na kar vas  sproti urijo učne lekcije peodkinetike, da izostrite čutenje, oko in predvsem strpnost, do otrokovega časa, ki ga potrebuje za zdrav odziv. O tem kaj je zdrav odziv, tudi prebirate lahko v drugih člankih o pedokinetiki.

 

10590637_836421846390912_283825104779539538_n[1]Ko rojenemu dojenčku nudimo te izkušnje, da jih lahko vsrka, se poti sinaptogeneze tvorijo v smeri funkcionalnega zdravega razvoja in to ne glede na raznorazne zaostanke. Plastičnost možganov ni nov pojem. Prav to je tudi tisti most, do tega spoznanja, ki bi ga potrebovali uvideti predvsem starši, ki jih skrbi, da ima otrok razvojne zaostanke.

Ko se mlademu človeku ne glede na fizično starost ponudi izkušnje, ki jih lahko srka in uporabi za gradnjo naprej, se začne razvojni zaostanek manjšati.

Otrok se utiri v funkcionalen razvoj.

Povsem lahko, pa popolnoma zdravega otroka zapeljemo v nefunkcionalen razvoj in se prične povsem po nepotrebnem kazati razvojni zaostanek. Zato je pomembno kako vstopamo v stik z dojenčkom preko dnevne nege. Kaj mu s svojim zaznavanjem, premikanjem in  oporami zares nudimo. Kako lahko izrabimo plastičnost možganov in intenzivno obdobje sinaptogeneze tako, da se utiri avtentičen funkcionalen ustroj posameznikovega delovanja in mišljenja.

Zato je govora o tem, da preko RFP® aktiviramo, vstopamo in se vletamo v otrokov razvoj. Direktno se vpletamo vnjegovo sinaptogenezo.

Prav zato so izpeljanke pedokinetike lahko pravzaprav celo škodljive. Na vzven všečne, a vodene v povsem nefunkcionalno organizacijo opore skeleta in mišičnega delovanja.

Dokler ne spoznaš kompletnega uvida, niti nimaš spoštovanja do sinaptogeneze posmeznega otroka in vaje izvajašna na povsem drugem nivoju in drugačno namero. To botruje temu, da se pravzaprav dogaja marsikaj, kar morda ni dobro da se, v konstruktu avtentičnosti razvoja.

Celotna takšna ponudba pa je zavajanje staršev, ki jih skrbi in je izrabljanje starševe želje in potrebe po tem, da bi se otrok zdravo razvijal.

Avtorizirani pedokinetiki se urijo v čutenju, zaznavanju, uvidu in transferu 4-7 let.

Z vajami, preko katerih se z RFP vpletamo v aktivacijo sinaptogeneze niso telovadne vaje, pa čeprav se vse dogaja na fizičnem premiku, na čutenju tega premika. Zares je potrebna konkretna fizična akcija celotnega starševega ustroja delovanja.

Za nevtorizirano obliko vadbe dojenčkov, pedokinetika ni odgovorna. Med starši ni poznano, kaj dejansko je pedokinetika in kdo jo vodi in izvaja razvojne lekcije. Se pa vso oblike vadb za dojenčke meče v isti koš in pogovorno je vse to pedokinetika. Dejansko vsi otroci hodijo na preglede k pediatru in starši, ki ne razlikujejo pedokinetike od izpeljank, pravzaprav zavajajo tudi pediatra, ne le sebe.

Če so posamezniki, ki izvajajo razne izpeljanke pri meni študirali, še ne pomeni, da so doštudirali in imajo za to avtoriziran evropski certifikat, ne glede na to kako so podjetni.

Pedokinetika je proces v katerega starši vstopite in se učite samorazvojnih poti. To ni modna muha, niti  poslovni konstrukt, kjer bi stregli z všečnimi koraki in napotki, da ste zadovoljni. Gre za aktivno zavedanje življenja in kako ga vi kot starši udejanjate.

S procesom pedokinetike se odpirate marsičemu, kar ni vedno prijetno, je pa nujno za višji razvoj, samoregulacijo in avtentično funkcionalnostjo, ki jo bodoče generacije dejansko potrebujejo, da ohranimo bistvo življenja.

Človek ni tu za to, da izpolnjuje norme, uboga in se podreja.

Smo ljudje za to, da spoznamo kam pripadamo, kako bomo sodelovali, kako bomo spremenili v skupno dobro in kako gradili spoznavanje misterija življenja v novih smereh in se rigidnostim nefunkcionalnih sistemov tudi odločno uprli.

Andreja Semolič

razvojna utemeljiteljica pedokinetike®

MALI LOGO

Share this...
Share on FacebookShare on Google+Tweet about this on TwitterPin on Pinterest

Veselim se vašega razmišljanja in komentarjev